SlovenianGermanEnglish
Facebook
 

Zgodovina

 

Začetki našega oljarstva segajo v leto 1925. Tega leta je praded Marko Korošec prijavil obrt mlinarstva in oljarstva v naselju Zgornji breg 15 (Oberran), današnja Mlinska cesta 11 na Ptuju. Mlin je leta 1917 kupil prapradedek Franc, takoj po letu 1925 pa je pradedek Marko zraven mlina postavil manjši leseni prizidek, v katerem je predeloval bučnice v odlično bučno olje. Praded je znal pražiti in narediti izvrstno olje. Povpraševanje je bilo tako veliko, da je leta 1939 postavil novo in večje poslopje za oljarno, saj je bil stari prizidek premajhen za izpolnitev vseh naročil, posebno v času vojne, ko je primanjkovalo vse hrane, zato so stiskali razna olja in pražili razne nadomestke kav.

V času druge svetovne vojne je bil mlin obnovljen v celoti. Po obnovitvi je dnevna kapaciteta zmletega zrnja znašala 20 ton, kar nekateri mlini ne dosegajo niti danes. To je pomenilo, da na ptujskem in dravskem območju takrat po zmogljivosti ni obstajal noben večji mlin. Pridobitev te obnovitve je takoj izkoristila nemška vojska. Gestapo je zaukazal zaseg celotne proizvodnje. Praded je moral mleti in pridobivati moko za potrebe nemške vojske. Z ženo Uršulo se seveda s tem nista strinjala. Zaradi lastne varnosti in varnosti svojih štirih otrok sta se navidezno uklonila zahtevam nemške vojske, a sta jim kljubovala in povzročala nejevoljo s tem, da sta organizirala prevoz moke, ki sta jo seveda poprej Nemcem pokradla, do partizanov na Pohorju, da so le-ti imeli kaj jesti. Tega početja jima Nemci do konca vojne niso uspeli dokazati v celoti. Za nekaj časa so na Borlu zaprli samo Uršulo, od koder pa se je srečno vrnila.

Največja ironija tega početja se je pokazala leta 1947, ko jima je takratna komunistična oblast v celoti zasegla vse premoženje in ju obsodila na kazen zapora dveh let, otroke pa so dobesedno vrgli iz lastne hiše, brez najnujnejše oskrbe ali pomoči.

S tem neživljenjskim dogodkom se je nekako za tri desetletja prekinilo oljarstvo v naši rodbini. Po vrnitvi iz zapora je pradedek Marko začel s prevozništvom, katerega je prevzel najmlašji sin Milan, ki je tudi ponovno zgradil oljarno na današnji lokaciji. Gradnja novega in pripadajočih objektov ter sama oprema za oljarno sta bili v tistih časih neizmerno dragi, zato se je izvedba celotne investicije zavlekla na več kot pet let. Šele leta 1979 mu je dokončno uspelo zagnati oljarno. V izgradnjo oljarne je bilo vloženega veliko truda in znanja, kar se še posebej kaže v doma izdelani stiskalnici, katere karakteristik tudi po več kot tridesetih letih ne presegajo novodobne in tovarniško narejene stiskalnice. Ta stiskalnica v nekoliko spremenjenem ohišju odlično deluje še danes in kot vse kaže, bo tako še vrsto let.

Praded Marko se je ponovnega odprtja zelo veselil. Sinu Milanu in vnuku Ivanu je podrobno obrazložil vse v zvezi s predelavo bučnic v olje, a tega znanja ni uspel pokazati in prenesti na naslednike v praksi, saj je leto pred ponovnim odprtjem preminil. S tem pa je bil del njegovega znanja in odličnega recepta izgubljen.

Kljub neizmerni želji deda Milana, da bi lahko delal v oljarni, saj je v otroških letih že pomagal pri tem opravilu in se je pozneje celo izučil za mlinarja, mu je to preprečila zahrbtna bolezen, za katero je bolehal vse do smrti. Takrat je bila sprejeta odločitev, da bo Ivan Korošec postal nosilec dejavnosti, čeprav je štel komaj 19 let in je ravno končeval srednješolsko izobraževanje. V veliko pomoč mu je bila mama Marija, ki se je morala na hitro priučiti oljarskega dela, kar je bilo še posebej pomembno, ko je šel sin služit poldrugo leto dolg vojaški rok.

Po vrnitvi s služenja vojaščine je Ivan nadaljeval delo v oljarni, ki je bilo takrat veliko bolj sezonsko, saj je predelava bučnic v olje potekala zgolj v poznih jesenskih in zimskih mesecih, v ostalih mesecih pa zanjo sploh ni bilo zanimanja. To se je spremenilo šele po osamosvojitvi Slovenije. Danes poteka predelava skozi vse leto.

Prva generalna obnova se je vršila v letih 1988 in 1989, ko se je ukinil transmisijski način pogona in je vsaka naprava dobila lasten električni pogon. Naslednja posodobitev je bila narejena leta 1993, ko je bil opravljen prehod na naftne grelce peči. Do takrat se je za gretje peči uporabljala mešanica žagovine in luščin bučnic oziroma sončnic. Leta 1999 je bila izvedena že prej omejena zamenjava ohišja stiskalnice.

Poleti 2015 ob 90 letnici Oljarne Korošec so se obnovili vsi prostori, pri čemer je bila zamenjana vsa stenska in talna keramika, na novo so bile izvedene vse inštalacije, prav tako je bilo zamenjano pohištvo. Sama oprema proizvodnega prostora je v osnovi ostala enaka, dodale so se pa tehnične izboljšave, ki so produkt lastnega razvoja, vse z namenom lažjega in boljšega proizvajanja bučnega olja.